Pinus bungeana

Latinski izrazi:

Pinus bungeana

Slovenski izrazi:

bungejev bor

Pinus bungeana znano tudi kot bungejev bor je Srednje veliko, počasi rastoče, pokončno, večdebelno zimzeleno drevo, iglavec (V 10-15 m, Š 5-7 m). Lubje gladko, zeleno-sivo, luskasto, na odluščenih mestih svetlo rumeno, svetlo rdeče-rjavo, vijolično-rjavo ali olivno zeleno, okrasno. Krošnja široka, sploščeno kroglasta, neenakomerna. Veje razprte do vodoravne. Mladi poganjki olivno zeleni, gladki. Brsti podolgovato jajčasti. Iglice (5-8 cm) trde, koničaste, po 3 skupaj, bleščeče, temno zelene do rumeno-zelene. Zmečkane iglice močno dišijo po terpentinu. Cvetovi v ločenih moških in ženskih socvetjih na istem drevesu. Cvetenje: april. Plodovi storži (4-7 cm), jajčasti, rjavi. Najbolje uspeva na suhih, odcednih tleh.

Rastline izrazito sončnih rastišč potrebujejo in prenesejo veliko neposrednega sončnega obsevanja, npr. vrtnice, še bolj naskalni mleček, rakitovec in homulice, veliko rastlin za skalnjake, kaktusi itd. Čeprav je pogosto, pa ni nujno, da te rastline hkrati prenesejo sušo, tako potrebujejo vrtnice veliko vode in hranil ter bogata, globoka, rodovitna tla, med tem ko lahko bela homulica preživi tudi več tednov v suhih tleh brez dežja ali zalivanja, in normalno raste tudi v revnih, peščenih tleh.
Iglavci imajo olesenela stebla (torej debla in veje), imenujemo jih tudi lesnate rastline ali drevnina. Listi iglavcev so preoblikovani v iglice ali luske, pogosto so trdi, usnjati.
Listi ali iglice ostanejo na rastlini več let zapored, navadno 2-5 let. Zimzelene zelnate trajnice pozimi ohranijo nadzemne dele. V naših opisih te rastline imenujemo zimzelene, sicer pa je zanje pogost tudi izraz vednozelene.
Rastlina ob primernih drugih rastnih pogojih prenese mraz do -23 °C.
Propustna ali suha tla so lahka in rahla, vsaj delno peščena, v njih voda ne zastaja, temveč relativno hitro odteče v globlje plasti; takšna tla so bolj zračna in toplejša, a tudi bolj suha in navadno manj humozna, na takšnih rastiščih se pogosto pojavlja suša (npr. skalnjaki, suhozidi, ob poteh, na izrazito sončnih pobočjih, na prodnatih tleh, tudi na gramozni podlagi v naseljih in blizu zgradb...), rastline takšnih rastišč potrebujejo dobro odcedna tla, brez težav prenesejo sušo, ne prenašajo pa stalne mokrote ali celo poplavljenosti.
Lesnata rastlina, navadno z izrazitim deblom in krošnjo. Drevo je lahko tudi večdebelno. Krošnja je različno oblikovana, redka ali gosta, simetrična ali neenakomerno oblikovana. Večina dreves doseže višino več kot 3 m.
S to kategorijo smo med opisanimi rastlinami označili tiste, ki so posebno odporne, ne potrebujejo veliko vzdrževanja in so tako primerne tudi za sajenje v javnih nasadih.