Taxus baccata

Latinski izrazi:

Taxus baccata

Slovenski izrazi:

navadna tisa

tisa

Taxus baccata znano tudi kot navadna tisa je Veliko, pokončno, široko, počasi rastoče zimzeleno drevo, iglavec (V 10-15 m, Š 7-10 m), pogosto večdebelno, lahko tudi košat grm. Krošnja široko ovalna, gosta. Lubje rdeče-rjavo do temno rjavo, luskasto. Mladi poganjki zeleni, starejši rdeče-rjavi. Iglice široke, ploščate (2-3 cm), zelo temno zelene. Cvetovi enospolni, moški in ženski na različnih rastlinah; moška socvetja zelo številna, rumena, ženski cvetovi zeleni. Cvetenje: marec-april. Plodovi samo na ženskih rastlinah, ovalni (0,5-0,8 cm), mesnati, sočni, svetlo rdeči. Zorenje: avgust-oktober. Zelo dolgo živeča, trpežna in prilagodljiva vrsta. Najbolje uspeva na bogatih, dobro odcednih, zmerno vlažnih tleh. Dobro prenaša mraz, občasno sušo, veter, revna tla, mestno okolje in močno obrezovanje.

Rastline iz te skupine načeloma enako dobro uspevajo na različnih legah, ne glede na količino sončnega obsevanja. Navadno potrebujejo na sončnih rastiščih več vlage kot na senčnih, na soncu lahko tudi bolj bogato cvetijo.
V tej skupini so zbrane rastline, ki so posebno primerne za geometrijsko oblikovane, redno strižene žive meje in jih najpogosteje tudi tako uporabljamo, npr. pacipresa, klek, tisa, gaber, liguster. Praviloma zelo dobro prenašajo redno obrezovanje, so manj zahtevne, odporne in dolgoživeče.
Iglavci imajo olesenela stebla (torej debla in veje), imenujemo jih tudi lesnate rastline ali drevnina. Listi iglavcev so preoblikovani v iglice ali luske, pogosto so trdi, usnjati.
Listi ali iglice ostanejo na rastlini več let zapored, navadno 2-5 let. Zimzelene zelnate trajnice pozimi ohranijo nadzemne dele. V naših opisih te rastline imenujemo zimzelene, sicer pa je zanje pogost tudi izraz vednozelene.
Rastlina ob primernih drugih rastnih pogojih prenese mraz do -23 °C.
Propustna ali suha tla so lahka in rahla, vsaj delno peščena, v njih voda ne zastaja, temveč relativno hitro odteče v globlje plasti; takšna tla so bolj zračna in toplejša, a tudi bolj suha in navadno manj humozna, na takšnih rastiščih se pogosto pojavlja suša (npr. skalnjaki, suhozidi, ob poteh, na izrazito sončnih pobočjih, na prodnatih tleh, tudi na gramozni podlagi v naseljih in blizu zgradb...), rastline takšnih rastišč potrebujejo dobro odcedna tla, brez težav prenesejo sušo, ne prenašajo pa stalne mokrote ali celo poplavljenosti.
Lesnata rastlina, navadno z izrazitim deblom in krošnjo. Drevo je lahko tudi večdebelno. Krošnja je različno oblikovana, redka ali gosta, simetrična ali neenakomerno oblikovana. Večina dreves doseže višino več kot 3 m.
S to kategorijo smo med opisanimi rastlinami označili tiste, ki so posebno odporne, ne potrebujejo veliko vzdrževanja in so tako primerne tudi za sajenje v javnih nasadih.