Slive in drugi koščičarji – Prunus (podskupina sadne rastline)

Slive, češnje, višnje, marelice, breskve, nektarine in mandljevec imenujemo s skupnim imenom koščičarji ali koščičaste sadne vrste. Vse spadajo v isti rod (Prunus), zanje sta značilna zelo sočno, mehko meso in razmeroma velika, trda koščica (seme) z jedrcem. Pri tem je izjema mandljevec, ki nima veliko sočnega mesa in ga gojimo zaradi jedrc v koščicah.

Slive

Gojene slive (Prunus domestica) so pestra in velika skupina sadnih vrst in sort. Izhajajo iz nekaterih evropskih, azijskih in ameriških vrst sliv.

Pregled najpogostejših gojenih sliv:

Domača sliva ali prava sliva (Prunus domestica var. domestica). Nima trnov, mladi poganjki so goli, cvetovi zelenkasto beli. Plodovi so dolgi do 7 cm, podolgovati, največkrat vijolično-modri, s poprhom. Koščica je ploščata, zlahka odstopi od mesa (cepka).

Trnata sliva, cibora ali štrboncelj (Prunus domestica var. insititia). Trnat grm ali manjše drevo, mladi poganjki so gosto dlakavi, cvetovi povsem beli. Plodovi so bolj ali manj okrogli, veliki 2-5 cm, rumeni ali rdeči, redko modrikasti. Koščica je sploščeno okrogla, nerada odstopi od mesa (kostenica).

Evropske sorte sliv

Te izhajajo iz domače in trnate slive. Meso ploda je sočno in mehko. Sorte, pri katerih koščica zlahka odstopi od mesa, imenujemo cepke. Pri kostenicah se koščica drži mesa in jo težko odstranimo. Opisanih je že na stotine sort sliv, v redni vzgoji in na trgu jih je manj, a izbor je vseeno velik. Plodovi so uporabni sveži ali posušeni, iz njih lahko pripravljamo marmelade ali jih uporabimo za peciva in sladice; iz sliv izdelujemo tudi žganje.

Kitajsko-japonske sorte sliv

Te sorte sliv so, v primerjavi z evropskimi sortami, zaradi zgodnjega cvetenja bolj občutljive na pozne pozebe, pa tudi na nekatere bolezni. Odgovarja jim toplejša, nekoliko bolj vlažna klima. Zimski mraz prenašajo nekoliko slabše kot evropske sorte sliv.

Podlage za cepljenje sort sliv:

Cvetenje in opraševanje sliv

Poznamo samooplodne (avtofertilne), delno samooplodne in samoneoplodne (avtosterilne) sorte. Delno samooplodne in samoneoplodne sorte potrebujejo cvetni prah drugih, opraševalnih sort. Z uporabo več različnih (ustreznih) sort lahko bistveno izboljšamo oplodnjo cvetov in s tem količino pridelka sliv.

Češnje

Češnja je znana kot sadno drevo že iz pradavnine, cenjen pa je tudi njen les. Današnje gojene sorte češenj delimo na srčaste in hrustavke. Srčaste češnje imajo mehko meso, plod je večinoma srčaste oblike. Hrustavke imajo izrazito čvrsto meso, plodovi so ovalne oblike.

Podlage za cepljenje sort češenj:

Glede možnosti oprašitve delimo sorte češenj na samooplodne (avtofertilne), delno samooplodne in samoneoplodne (avtosterilne) sorte. Delno samooplodne in samoneoplodne sorte potrebujejo cvetni prah drugih, opraševalnih sort. Z uporabo več različnih (ustreznih) sort lahko bistveno izboljšamo oplodnjo cvetov in s tem količino pridelka češenj, tudi pri samooplodnih sortah.

Višnje

Višnja (Prunus cerasus) je zelo sorodna češnji, s katero se tudi medsebojno oprašujeta, sicer pa je večina gojenih sort višenj samooplodnih.

Za cepljenje višenj lahko uporabimo iste podlage kot pri češnjah:

Višnjam ustrezajo globoka, rahla, hranilna tla, sicer niso zahtevne. Zelo dobro prenašajo zimski mraz. Zgodaj cvetoče sorte višenj lahko utrpijo nekaj škode zaradi poznospomladanskih pozeb.

Plodovi višenj so bistveno manj občutljivi na pokanje ob dežju kot plodovi češenj.

Marelice

Marelica (Prunus armeniaca) je nekoliko zahtevnejša sadna vrsta, potrebuje namreč veliko toplote in je občutljiva na pomladanske pozebe, ker zelo zgodaj odganja. Zelo dobro prenaša sušo, škodi pa ji lahko preveč vlage v tleh; primerna je tudi za revnejša, peščena tla.

Večina sort marelic je samooplodnih (avtofertilnih). Sorte Aurora, Goldrich in Harcot so delno ali povsem samoneoplodne (avtosterilne), zato za normalen nastavek plodov potrebujejo bližino opraševalne sorte.

Kot podlago za cepljenje marelic uporabljamo:

Papeževa marelica (Prunus dasycarpa) ali susincocco je križanec marelice in okrasne slive. Zanjo so značilni gladki, sočni, temno rdeči ali temno rdeče-vijolični plodovi; tudi meso ploda je rdeče.

Breskve, nektarine in kitajske breskve

Breskev (Prunus persica) je zelo cenjena sadna vrsta. Za dobro uspevanje potrebuje več toplote, nekoliko je občutljiva na mraz. Sicer zelo dobro prenaša sušo in vročino. Za bogato rodnost in kvalitetne plodove potrebuje bogata, globoka in dobro zračna tla.

Pri breskvah poznamo več podvrst, ki se razlikujejo v glavnem po obliki in videzu plodov:

Navadna breskev (P. persica subsp. vulgaris), ki jo pri nas najpogosteje gojimo. Plodovi so veliki, skoraj okrogli in po površini gosto mehko dlakavi. Glede odstopanja koščice od mesa ločimo cepke in kostenice.

Nektarina (P. persica subsp. laevis) je posebno priljubljena zaradi gladke površine plodov. Plodovi so sočni, srednje veliki do veliki. Vse sorte nektarin so samooplodne.

Kitajska breskev ali ploščata breskev (P. persica subsp. platycarpa) je prepoznavna po izrazito sploščenih plodovih, ki imajo manjšo koščico kot breskve. So precej odporne proti breskovi kodravosti.

Kot podlage za cepljenje breskev (vseh treh podskupin) uporabljamo različne sorte sliv, breskev in drugih koščičarjev:

Mandljevec

Mandljevec (Prunus dulcis) gojimo zaradi jedrc, ki se nahajajo v velikih, navadno bolj krhkih koščicah. Potrebuje veliko sonca in toplote, odlično prenaša sušo in vročino. Mandljevec in njegove križance z breskvijo uporabljamo tudi kot podlago za cepljenje breskev na območjih, kjer je pogosta suša.

Glede na okus jedrc ločimo tri podskupine sort mandljevca:

• Sladki mandljevec (Prunus dulcis var. dulcis), ima sladka, užitna jedrca.
• Krhki mandljevec (Prunus dulcis var. fragilis), ima sladka, užitna jedrca ter krhko lupino.
• Grenki mandljevec (Prunus dulcis var. amara), ima grenka jedrca.