Nižja grmovnica (V 60-100cm, Š60-100cm) ima temna stebla in vejice na katrerih so nanizani drobni rdeče-bronasti, in krpasto narezani listi z nazobčenimi robovi. V maju se pričnejo odpirati v kobulastih skupinah drobni, nežno roza cvetovi. Najlepše uspeva na sončnih in delno senčnih rastiščih v hranljivih in dobroodcednih tleh. Primerna tudi za sajenje v posodi.
Te rastline najbolje uspevajo na sončnih do delno senčnih legah. Običajno prenesejo več sonca in vročine, če imajo na voljo dovolj vlage; v delni ali rahli senci so njihove potrebe po vlagi navadno manjše.
Listavci imajo olesenela stebla (torej debla in veje), imenujemo jih tudi lesnate rastline ali drevnina. Listi so večinoma široki, mehki in tanki.
Rastlina vsako pomlad razvije nove liste ali iglice, ki jeseni odpadejo. Pri zelnatih rastlinah lahko jeseni propade celoten nadzemni del (listi in stebla) in ponovno zraste spomladi.
Rastlina ob primernih drugih rastnih pogojih prenese mraz do -23 °C.
Stoječa ali tekoča voda, ki praviloma ne presahne, rastišče za prave vodne rastline; te so lahko prosto plavajoče ali pritrjene, potopljene ali plavajoče na gladini. Vodne rastline ne prenesejo suše in tudi ob izdatnem zalivanju dolgoročno ne uspevajo na kopnem. Nekatere od teh lahko rastejo delno (ali občasno, če pade gladina vode) na kopnem, pri čemer lahko razvijejo drugačno obliko rasti in listov.
Lesnata rastlina, ki je že pri tleh razrasla v več glavnih in stranskih vej, praviloma nima glavnega debla. Krošnja je različno oblikovana, redka ali gosta, simetrična ali neenakomerno oblikovana. Večina grmovnic doseže višino 1-2 m, lahko pa so bistveno večje (do 8 m) ali zelo nizke, tudi polegle.
S to kategorijo smo med opisanimi rastlinami označili tiste, ki so posebno odporne, ne potrebujejo veliko vzdrževanja in so tako primerne tudi za sajenje v javnih nasadih.
Listi ali iglice mnogih listopadnih rastlin se jeseni, preden odpadejo, navadno obarvajo, največkrat v rumene, oranžne in/ali rdeče odtenke. Izrazita jesenska rdeča ali podobna obarvanost se pojavi tudi pri nekaterih zimzelenih rastlinah, ki jim listi/iglice jeseni ne odpadejo. Jesenska obarvanost je odvisna tudi od splošnega stanja rastline, oskrbe, vremena in rastišča. Običajno se listje jeseni bolj obarva, če je vreme suho in če so večje temperaturne razlike med dnevom in nočjo, bolj se obarva na suhih, peščenih tleh z manj dušika. Pri gojenih rastlinah poznamo številne sorte, pri katerih je jesenska obarvanost listov drugačna ali izrazitejša kot pri osnovni vrsti.
