Srednje veliko, pokončno, ozko, počasi rastoče zimzeleno drevo, iglavec (V 8-12 m, Š 2-3 m). Krošnja stebrasta do ozko stožčasta, gosta, enakomerna; vrh značilno povešen. Lubje rdeče-rjavo, lušči se v ozkih trakovih. Poganjki nakodrani, rahlo valoviti. Iglice luskaste (0,2-0,4 cm), gladke, bleščeče, temno modro-zelene. Cvetovi ločeni moški in ženski na isti rastlini, enodomna vrsta; moška socvetja (2-3 mm) roza-rdeča, številna, opazna; ženska storžasta socvetja modro-zelena. Cvetenje: april-maj. Plodovi oleseneli storži (0,8 cm), okrogli, temno rjavi. Najbolje uspeva na globokih, zmerno vlažnih, hranilnih tleh, na sončnih do polsenčnih rastiščih. Dobro prenaša občasno sušo, mraz, vročino, veter in mestno okolje.
Te rastline najbolje uspevajo na sončnih do delno senčnih legah. Običajno prenesejo več sonca in vročine, če imajo na voljo dovolj vlage; v delni ali rahli senci so njihove potrebe po vlagi navadno manjše.
Iglavci imajo olesenela stebla (torej debla in veje), imenujemo jih tudi lesnate rastline ali drevnina. Listi iglavcev so preoblikovani v iglice ali luske, pogosto so trdi, usnjati.
Listi ali iglice ostanejo na rastlini več let zapored, navadno 2-5 let. Zimzelene zelnate trajnice pozimi ohranijo nadzemne dele. V naših opisih te rastline imenujemo zimzelene, sicer pa je zanje pogost tudi izraz vednozelene.
Rastlina ob primernih drugih rastnih pogojih prenese mraz do -23 °C.
Vlažna tla običajno vsebujejo več finih glinenih delcev in manj peska, več humusa in organskih snovi, so nekoliko težja, a ne zbita, voda ne odteče hitro, ampak se dalj časa zadrži med talnimi delci in je tako dolgo dostopna rastlinam. Voda običajno ne stoji, tla so dovolj zračna. Suša se na takšnih rastiščih redko pojavlja. Rastlinam je na voljo bolj ali manj stalna, zmerna vlaga.
Lesnata rastlina, navadno z izrazitim deblom in krošnjo. Drevo je lahko tudi večdebelno. Krošnja je različno oblikovana, redka ali gosta, simetrična ali neenakomerno oblikovana. Večina dreves doseže višino več kot 3 m.
S to kategorijo smo med opisanimi rastlinami označili tiste, ki so posebno odporne, ne potrebujejo veliko vzdrževanja in so tako primerne tudi za sajenje v javnih nasadih.
