Srednje velika, košata, zimzelena grmovnica (V 1,5-2 m, Š 1,5-2 m). Veje svetlo rjave, trde, pokončne. Listi veliki, pernato deljeni, posamezni lističi jajčasti (6-10 cm), po robu trnato nazobčani, usnjati, bleščeči, temno zeleni, pozimi temno rdeči do vinsko rdeči. Cvetovi številni, v socvetjih na koncu poganjkov, svetlo do citronasto rumeni, dišeči. Cvetenje: februar-april. Plodovi ovalni (do 1 cm), mesnati, sivo-modri. Privablja metulje, čebele in ptice. Uporabna za rezanje. Sorta je križanec Mahonia japonica × M. lomariifolia.
Rastline dobro uspevajo na bolj ali manj senčnih rastiščih, ustreza jim tudi nekaj zmernega sonca.
Listavci imajo olesenela stebla (torej debla in veje), imenujemo jih tudi lesnate rastline ali drevnina. Listi so večinoma široki, mehki in tanki.
Listi ali iglice ostanejo na rastlini več let zapored, navadno 2-5 let. Zimzelene zelnate trajnice pozimi ohranijo nadzemne dele. V naših opisih te rastline imenujemo zimzelene, sicer pa je zanje pogost tudi izraz vednozelene.
Rastlina ob primernih drugih rastnih pogojih prenese mraz do -23 °C.
Propustna ali suha tla so lahka in rahla, vsaj delno peščena, v njih voda ne zastaja, temveč relativno hitro odteče v globlje plasti; takšna tla so bolj zračna in toplejša, a tudi bolj suha in navadno manj humozna, na takšnih rastiščih se pogosto pojavlja suša (npr. skalnjaki, suhozidi, ob poteh, na izrazito sončnih pobočjih, na prodnatih tleh, tudi na gramozni podlagi v naseljih in blizu zgradb...), rastline takšnih rastišč potrebujejo dobro odcedna tla, brez težav prenesejo sušo, ne prenašajo pa stalne mokrote ali celo poplavljenosti.
Lesnata rastlina, ki je že pri tleh razrasla v več glavnih in stranskih vej, praviloma nima glavnega debla. Krošnja je različno oblikovana, redka ali gosta, simetrična ali neenakomerno oblikovana. Večina grmovnic doseže višino 1-2 m, lahko pa so bistveno večje (do 8 m) ali zelo nizke, tudi polegle.
