navadni glog

Te rastline najbolje uspevajo na sončnih do delno senčnih legah. Običajno prenesejo več sonca in vročine, če imajo na voljo dovolj vlage; v delni ali rahli senci so njihove potrebe po vlagi navadno manjše.

Listavci imajo olesenela stebla (torej debla in veje), imenujemo jih tudi lesnate rastline ali drevnina. Listi so večinoma široki, mehki in tanki.

Rastlina vsako pomlad razvije nove liste ali iglice, ki jeseni odpadejo. Pri zelnatih rastlinah lahko jeseni propade celoten nadzemni del (listi in stebla) in ponovno zraste spomladi.

Rastlina ob primernih drugih rastnih pogojih prenese mraz do -23 °C.

Propustna ali suha tla so lahka in rahla, vsaj delno peščena, v njih voda ne zastaja, temveč relativno hitro odteče v globlje plasti; takšna tla so bolj zračna in toplejša, a tudi bolj suha in navadno manj humozna, na takšnih rastiščih se pogosto pojavlja suša (npr. skalnjaki, suhozidi, ob poteh, na izrazito sončnih pobočjih, na prodnatih tleh, tudi na gramozni podlagi v naseljih in blizu zgradb...), rastline takšnih rastišč potrebujejo dobro odcedna tla, brez težav prenesejo sušo, ne prenašajo pa stalne mokrote ali celo poplavljenosti.

Zrele, normalno razvite in zdrave plodove (brez prisotnih škodljivcev ali bolezni) lahko uživamo surove, nepredelane. Mnoge plodove moramo pred tem očistiti, jim odstraniti peclje, lupino, semena ali druge neužitne dele. Zrelost nastopa v več fazah. Nekateri plodovi so ob obiranju le tehnološko zreli, do faze užitne zrelosti pa se morajo še uležati ali umediti (npr. kaki), torej jih po obiranju nekaj časa skladiščimo v primernih pogojih, da postanejo užitni. Trajnost in skladiščna sposobnost plodov sta zelo različni, odvisni sta od vrste in sorte rastline ter od zunanjih dejavnikov. Glede užitnosti in/ali zdravilnosti ne prevzemamo odgovornosti, zato se pred uporabo posvetujte s strokovnjakom.

Lesnata rastlina, navadno z izrazitim deblom in krošnjo. Drevo je lahko tudi večdebelno. Krošnja je različno oblikovana, redka ali gosta, simetrična ali neenakomerno oblikovana. Večina dreves doseže višino več kot 3 m.

Listi ali iglice mnogih listopadnih rastlin se jeseni, preden odpadejo, navadno obarvajo, največkrat v rumene, oranžne in/ali rdeče odtenke. Izrazita jesenska rdeča ali podobna obarvanost se pojavi tudi pri nekaterih zimzelenih rastlinah, ki jim listi/iglice jeseni ne odpadejo. Jesenska obarvanost je odvisna tudi od splošnega stanja rastline, oskrbe, vremena in rastišča. Običajno se listje jeseni bolj obarva, če je vreme suho in če so večje temperaturne razlike med dnevom in nočjo, bolj se obarva na suhih, peščenih tleh z manj dušika. Pri gojenih rastlinah poznamo številne sorte, pri katerih je jesenska obarvanost listov drugačna ali izrazitejša kot pri osnovni vrsti.